Za tem, ko sem gledala profesionalno obnovo za Ljubljanski vodovod, pa sem naletela še na pol profesionalno delo v našem manjšem mestu. Saj vem, da se trudijo po svojih najboljših močeh, ampak pri kakšni stvari, jim pa res ne uspe, kot da se ne bi želeli vsaj malo potruditi. 

Najbolj nenavadno je bilo to, da je bilo v času pandemije z najstrožjimi ukrepi urejena okoli le ena ožja potka, kjer je komaj ena oseba lahko normalno hodila, in če si se s kom srečal, si se skoraj objel, da si prišel mimo drug drugega. Se mi vseeno zdi, da bi lahko nekako drugače to izpeljali. Ko sem pogledala, kje je vodovod, ne vem, ali je res potrebovalo za saniranje vse to takšno luknjo, da so lahko vodovod popravljali. Ampak saj nima s smisla, da pametujem, ker vseeno nisem bila tam in gledala načrta in tudi se ne razumem na to. Sem pa vsekakor v nadaljnje izbrala drugo pot, kadar sem želela tam mimo, ker mi ni bilo prijetno sprehajanje tam mimo v tisti ozki ulici. Tista pot je bila sicer precej daljša, ampak bolj mirna in prijetna in izključevala je bližnja srečanja z neznanimi ljudmi. Tako, da sem tisti mesec, ko so urejali vodovod, kar uporabljalo tisto ulico. 

Zelo sem bila začudena, ker po tem, ko so popravili vodovod, niso nič kaj preveč uredili tal ali kaj podobnega. Postavili so nazaj kakor je bilo, le da je bilo malce boljše. Estetika tukaj vsekakor ni bila prav nič upoštevana. Res mi je škoda, ko gledam kakšna takšna mesta, ko se prav nič kaj veliko ne razvijajo in so postavljena ravno toliko, da so in da nudijo vse bolj kot ne za prvo silo. 

No, vsaj vodovod so popravili in uredili, da smo lahko kot kulturni ljudje še naprej hodili potem tam mimo.