senčila

Potrebovala sem nova senčila za dnevno sobo

Ker sem se končno odločila, da bom zamenjala celo pohištvo, ki je bilo v dnevni sobi, saj je bilo že preveč dotrajano in je pripadalo še moji stari mami, sem imela v mislih tudi, da bi zavese zamenjala nova senčila.

Potrebovala sem nova senčila za dnevno sobo

Tako sem vso leseno pohištvo v rjavi barvi, zamenjala z belim in pa barvi svetlega lesa. Tudi knjižna omara je bila nova saj sem si zaželela, da bi ta lahko ila nekoliko bolj odprta in ne bi prostora toliko zadušila. Med prenovo, smo tui prebelili cel prostor, v tem delu, pa smo dali tudi zavese dol in prostor je bil popolnoma bolj svetel. Tako sem vedla, da bodo zavese definitivno šle stran. Se pa si vseeno želela imeti nekoliko več kontrole nad svetlobo. Tako sem se odločila, da bodo senčila bila definitivno v svetli barvi. Ker sem se bala da bi se umazala, sem vseeno iskala takšna, ki bi lahko bila morda boljša bež ali pa tudi svetlo sive barve. Na koncu, sem našla rolo senčila v bež barvi, za katere sem bila prepričana, da bi se podala k novi dnevni sobi. Tako sem mogla najti samo še ugodno ponudbo in dimenzije, ki bi pasala na naša okna.

Minilo je kar nekaj časa, da se je naša dnena soba popolnoma spremenila, kot smo si jo sprva zamislili, saj smo kar nekaj časa čakali na kavč, ki smo ga dali delati po naročilu, kot tudi na ov knjižno omaro, ki jo je bilo potrebno še sestaviti, pa nikoli ni bilo časa. Navsezadnje niti ni bil kakšen problem sestaviti in pripraviti pohištvo, kot pregledati vse stvari in predmete, ki smo jih imeli v sobi. Tako smo jih kar nekaj vrgli stran, saj so bili že kar nekaj let v ne uporabi.

Kot za šalo, pa smo dobili mojstre za montažo novega rolo senčila ravno na koncu, ko je bilo že vse pripravljeno da so senčila dala res še tisto piko na i.…

Soseda, ki je svoje žaluzije spremenila v detektivski pripomoček

Vsako jutro, ko se usedem v avtomobil in odpeljem v službo, je prvi razgled, ki ga ujamem pogled sosede skozi zaprte žaluzije, ki me vedno spremlja, dokler ne zapustim dvorišča. Pa da ne bo pomote. Tudi točno ve, kdaj se vrnem iz službe, ker tudi takrat vedno visi na oknu in čaka, da se karkoli zanimivega zgodi.

Kdorkoli živi, ali je kadarkoli živel na vasi zagotovo, ve tudi za tiste upokojenke, ki nimajo v življenju nič več pametnega kakor se ukvarjati z celotno vasjo in njihovimi prebivalci. Če imate pa se zelo veliko srečo v življenju, potem pa imate takšno upokojenko tudi za sojo sosedo, kakor je to pri meni. In da je seveda položaj še dodatno začinjen, pa seveda ne zna ravno diskretno opazovati okolice, temveč precej očitno skozi že rahlo skrivljene žaluzije, kar je posledica večletne obrabe. Sicer me takšne stvari v osnovi nekako ne motijo, ker tudi jaz kdaj opazujem kakšno dogajanje skozi žaluzije in pridejo marsikdaj prav. Bolj me moti to, da potem iz drugega konca vasi slišim kakšno zanimivo novico o sebi, ki jo tudi jaz prvič slišim.

Kakor, recimo prejšnji mesec, ko me je prijateljica spraševala, ali so me res zadnjič odpeljali z rešilnim avtomobilom in kaj je bilo, ko mi je v resnici prijatelj, ki vozi reševalno vozilo, samo prinesel nekaj, ker mu je bilo ravno spotoma. Očitno je tudi zgrešila trenutek, ko me je moj fant prišel iskat in me ni bilo cel vikend doma.

Ob takšnih trenutkih si sicer zaželim, da bi za žaluzije postavila kamero, da potem resnično vse ve in ne zgreši kakšnih takšnih trenutkov. Vsaj ne bi imela potem paničnih prijateljic, ki jih skrbi zame po nepotrebnem, ker se jaz ne oglašam na telefon, medtem ko sem na plaži recimo. Ampak moram priznati, da si je izmislila fantastično zgodbo. Menda me je videla, kako so me celo krvavo peljali v reševalni avtomobil.

Na srečo ni bila to resnična zgodba in tudi upam, da nikoli ne bo. Vsekakor pa počasi razmišljam, ali lahko kaj namenoma priredim, da bi ji dala kakšno lekcijo o njenem detektivskem hobiju, ki poteka skozi žaluzije, ki ni najbolj zanesljiv.…