Vsako jutro se začne enako. Kava, telefon, brskanje po portalu z oznako zadnje novice Slovenija. Postalo je rutina, skoraj refleks. Rada sem imela občutek, da sem ‘na tekočem’, da vem, kaj se dogaja. A sčasoma sem ugotovila, da me ta navada ne pomirja, ampak napolni z nemirom.
En dan berem o političnih prepirov, naslednji o nesrečah in tragedijah. Vse skupaj se zdi preveč, prehitro, preblizu. Tiste besede, ki jih beremo mimogrede, se nas tiho dotaknejo. Po nekaj mesecih sem opazila, da sem postala bolj napeta, da sem si vsak naslov vzela preveč k srcu. Takrat sem se odločila, da bom zadnje novice Slovenija spremljala drugače – z mejo.
Namesto da odprem novice takoj zjutraj, sem si čas za to rezervirala enkrat na dan – zvečer, po delu. Sprva se mi je zdelo, da bom zamudila kaj pomembnega. A kmalu sem ugotovila, da svet ne izgine, če ga ne preveriš vsakih pet minut. Naslovi so bili še vedno tam, le jaz sem bila bolj mirna.
Zanimivo, kako hitro se navadimo na konstanten tok informacij. Kot da je tišina nekaj, česar se moramo bati. A ko sem se začela odmikati od ekranov, sem ugotovila, da je večina tistega, kar prinašajo zadnje novice Slovenija, pomembno le za kratek trenutek. Kar pa res šteje – zdravje, družina, delo, pogovori – ostaja, tudi ko se ekran ugasne.
Zdaj berem novice z drugačno miselnostjo. Izberem vire, ki poročajo poglobljeno, ne senzacionalno. Poslušam, a ne pogoltnem vsega. Zadnje novice Slovenija so zame postale orodje, ne navada. Služijo mi, da razumem svet, ne da bi me posrkal vase.
Ko danes sedim ob kavi, telefon pustim na mizi in pogledam skozi okno. Svet se premika, tudi brez moje stalne pozornosti. In to je v redu. Vse, kar moram vedeti, pride do mene – v pravem času, na pravi način. Morda pa res ni poanta v tem, da vemo vse, ampak da znamo izbrati, čemu damo svoj mir.…