Moja izkušnja z lokalno vodo, voda Koper, se je začela precej nepričakovano, med poletnimi počitnicami pri prijateljih. Vedno sem veljala za nekoga, ki na kakovost vode ne posveča veliko pozornosti. Odpreš pipo, napolniš kozarec in to je to. A tisti vroči avgustovski dan me je prijatelj vprašal, ali sem že poskusila njihovo lokalno vodo. Rekla sem, da je voda pač voda, on pa se je samo nasmehnil in mi podal kozarec.

Ko sem prvič naredila požirek, sem bila presenečena. Bila je mehka, lahka in presenetljivo osvežujoča. Prijatelj mi je razložil, da mnogi v Istri prisegajo na to, kar ponuja voda Koper, ravno zaradi njenega okusa in stabilne kakovosti. Mislila sem, da pretirava, a čez nekaj dni sem se zalotila, da pijem več kot običajno, ker mi je res prijala.

Nekega jutra smo se odpravili na sprehod ob morju. S seboj sem vzela steklenico z vodo, napolnjeno doma iz pipe. Sedela sem na klopci, pila in opazovala, kako ljudje polnijo velike bidone na javni pipi. Prijatelj je rekel, da je to kar običajno, ker mnogi raje pijejo vodo, imenovano voda Koper, čeprav imajo doma filtracijo ali ustekleničeno vodo. Takrat sem prvič pomislila, da voda res ni samo voda – odvisno je, od kod prihaja in kakšno izkušnjo ti da.

Ko sem se vrnila domov, sem prvič opazila razliko. Naša voda je bila precej trša, okus je bil težji, včasih celo kovinski. In vedno, ko sem pila, sem si mislila, kako zelo sem se razvadila z istrsko svežino. Kmalu sem začela iskati informacije o kakovosti, ki jo nudi voda Koper, in presenetilo me je, koliko ljudi deli podobno izkušnjo. Nekateri jo celo vozijo domov, čeprav živijo precej daleč.

Zdaj vedno, ko sem v Istri, napolnim nekaj steklenic. Morda se sliši pretirano, ampak zame je voda Koper postala majhen ritual, ki mi v vsakdan prinese občutek poletja, domačnosti in preprostega užitka.