Dolgo časa sem bil precej velik ljubitelj športa. S tem sem se ukvarjal že praktično od malih nog, ko sem skoraj cele sončne dni preživel zunaj, na šolskem igrišču, kjer smo se s prijatelji oziroma sošolci igrali razne igre in športe. To je lahko bila odbojka, košarka, nogomet in tako dalje. Praktično vse, kar nam je bilo na voljo, kar se tiče športa, smo počeli. Skozi leta se ni kaj dosti spremenilo. Postal sem namreč precej velik ljubitelj košarke in sem jo začel igrati res zelo pogosto. A ker sem bil starejši, sem si moral priznati, da sem tudi nekoliko bolj neroden in da se določene poškodbe ne zacelijo tako hitro, kot so se nekoč.

Nekaj časa nazaj me je doletela ena izmed takšnih poškodb. Pri polaganju na koš me je nekdo malo butnil in sem padel po tleh. Pri tem sem se precej nerodno ujel na roko in si čudno nategnil zapestje. Takrat me je to res zelo bolelo, zato sem se odpravil do zdravnika. Na srečo ni šlo za zlom, imel pa sem lažji zvin. Takrat so prišle na vrsto opornice za roke. Iskreno sem si sprva, ko mi je zdravnik predal to opornico, mislil, da to niti malo ne bo pomagalo. Tiste opornice za roke so res izgledale minimalistično. A ko sem si jo nadel na roko, sem hitro videl, da zapestja v njej dejansko ne morem premikati. Zaradi tega sem dobil upanje, da mi bo to lahko res pomagalo.

Po približno dveh tednih moram reči, da je bilo moje zapestje že v redu in nisem več potreboval tiste opornice. Ta je res naredila ogromno razliko, zato danes na opornice za roke gledam čisto drugače. Če ne gre za resen zvin ali zlom, so te zelo uporabne.